Uncategorized

V čem je smisel življenja, če na koncu tako…

Svojo mamo sem pri štirih, petih letih vprašala, kaj se zgodi, ko umremo. Rekla mi je – pač umremo, konec. Seveda sem se začela jokati in se spraševati v čem je potem sploh smisel vsega tega našega življenja, kako je mogoče, da ne bom nikoli več videla ljudi, ki jih imam rada, zakaj sploh karkoli ustvarjati, si kopičiti materialne dobrine, če na koncu sledi smrt in tema. Že takrat sem vedela, da to ni pravi odgovor, ker dejansko zame ni imel nobenega smisla.

Vse v naravi kroži. Iz enega agregatnega stanja v drugega (voda, para, led…), vse v naravi spreminja obliko (rastlina, cvet, sadež, seme, nova rastlina) vsako živo bitje, ki umre, je hrana ali gnojilo drugemu živemu bitju in na takšen način živi dalje. Energija je neuničljiva.

Prepričana sem, da je že vsak izmed vas videl mrtvega človeka. Ob truplu dejansko začutiš, da je ostala samo lupina, da je nekaj velikega, močnega, svetlega odšlo iz tega bitja. Na pogrebih pogosto začutim srečno in zadovoljno dušo umrlega človeka, ki se je osvobodila starega, bolnega telesa in na drugi strani žalostne ljudi, ki vidijo samo mrtvo telo z mislijo, da bodo tudi oni nekoč umrli. Takrat se je smiselno vprašati ali dejansko jočemo za tem človekom ali se jočemo zaradi lastne minljivosti?

Smrt ni konec, govorim iz lastnih izkušenj. Podoživela sem že ogromno svojih smrti, prehodov na drugo stran in ob tem se pogosto spomnim šale, ko se dva dojenčka, dvojčka, pogovarjata v trebuhu in eden drugega sprašuje: »A ti misliš, da dejansko obstaja življenje izven tega«?

Včasih me duše poiščejo, da jim pomagam pri prehodu na t.i. drugo stran, včasih me pocukajo za rokav, da predam sporočilo njihovim dragim, ki žalujejo za njimi in jim v svoji žalosti ne dovolijo, da se jim približajo, jim pokažejo da so tukaj, bližje kot kdaj koli.

Sedaj se bo kdo vprašal, ali je potem prav, da smo žalostni. Seveda je prav, to je normalen proces, saj človeka ne bomo mogli več objeti, ga videti v fizični obliki, ampak v meditaciji se lahko pogovarjamo z njim, lahko čutimo njegovo energijo, njegovo prisotnost. To je izjemna tolažba. Človek, ki ga imamo radi ni izginil, samo spremenil je svojo obliko in odvrgel vse, kar je minljivo in začasno. Postal je svetloba.

Kot otroka me je bilo izjemno strah teme. Videla in čutila sem vse te energije in resnično sem bila v smrtnem strahu, ker nisem vedela, kaj se dogaja. Poleg tega se z nikomer nisem mogla o tem pogovarjati, saj so mi vedno rekli – da ni nič in da se mi to samo dozdeva. Šele, ko sem začela iskati rešitve, brati literaturo, se povezovati z ljudmi, ki s tem ukvarjajo – takrat sem doživela veliko olajšanje. Ja, obstaja svet, ki je vzporeden temu fizičnemu svetu in z razlogom imam že od malega vstop vanj. Moja duša je vedela, da potrebujem vse te izkušnje zase in seveda za vse ljudi s katerimi delam.

Zaradi vseh teh spoznaj in izkušenj nekako ne morem več živeti povprečnega življenja. Ne zanima me luksuz, ampak pristni odnosi. Ne zanimajo me površinski pogovori, ampak pogovori, pri katerih se dotaknem človeške duše. Ne zanima me cenenost množične proizvodnje, ampak pristnost neokrnjene narave. Ne zanimajo me ljudje, polni samih sebe in svojih dosežkov, ampak sproščeni, veseli ljudje povezani s svojim izvorom.

Zanimajo me ljudje, ki ustvarjajo iz svoje duše, ljudje, ki živijo svoje poslanstvo, ljudje, ki se zavedajo, da smo vsi eno in skupaj v tem, ljudje, ki pomagajo, brez da bi za to želeli karkoli v zameno. Zanimajo me ljudje, ki širijo radost in svetlobo, ljudje, ki se zavedajo svoje večne narave in ljudje, ki so že v času življenju presegli smrt.

Smrt ni konec in ko to dojamemo, postanemo svobodni.

dav