Uncategorized

POT DO SREČE

Pred nekaj dnevi sem gledala dokumentarec od Paris Hilton – ene izmed najbogatejših ljudi na svetu, ki živi v tesnobi, muči jo nespečnost, obsedena je s tem, da bi zaslužila milijardo, s katero bo svoji družini dokazala, kako sposobna je.

Zakaj omenjam ravno njo? Ker je idol mnogih ljudi, ki mislijo, da slava in bogastvo prinašata srečo.

Na žalost oz. po mojem mnenju na srečo, nas nič zunanjega ne more trajno in resnično osrečiti.

Sreča je osvobojenost od zunanjega. Sreča je svoboden pretok energije v nas. Sreča je neomajna vera v to, da se vse dogaja z razlogom in da bo iz vsega nastalo nekaj dobrega.

Zakaj nas nič zunanjega ne more dejansko in za vedno osrečiti? Ker je vse začasno in minljivo. Naša duša pa je večna.

Mislimo, da nas bo osrečil popoln partner, a ker mi nismo popolni, iz partnerja potegnemo vse kar se skriva v nas – dobro in seveda tudi slabo. In pri slabem se začne začaran krog, ki nas, če ne delamo na sebi, ne razumemo delovanja energij – vodi v vedno bolj neprijetna čustva in dogodke.

Mislimo, da nas bo osrečil nov avto, novo oblačilo, vse mogočne materialne dobrine. A te nas osrečijo samo začasno. Sčasoma vse to izgubi svoj čar, mi pa iščemo vedno nove stvari in ljudi, ki bi nas osrečili.

Zato je edina pot do prave sreče, da jo najdemo v sebi. Ampak kako?

Odgovor na to kompleksno vprašanje je zelo preprost. Z vsakodnevno hvaležnostjo za vse, kar se nam zdi samoumevno. Samo pomislimo, kakšno bi bilo naše življenje brez vseh teh samoumevnih stvari. Sonce, voda, svež zrak, zvezde, čista voda, streha nad glavo, mehka postelja, ljudje, ki jih imamo radi, elektrika, internet, naša kreativnost, naše pridne roke, naše oči, ki vidijo, zemlja, ki bogato obrodi, narava, ki nas obdaja … to ima večina, ampak, ali se sploh zavedamo, kaj vse že imamo?! Bi opazili, če tega ne bi več imeli?

Srečo najdemo tudi s tem, da na vse v življenju gledamo kot na čudež. Z razumevanjem, da smo vedno varni in vodeni. Z zavedanjem, da smo večne duše, ki so se prišle spoznavat na oder življenja, enkrat v komedijo, drugič v dramo, naslednjič v tragedijo, znanstveno fantastiko, pustolovski film … vedno pa smo igralci, ki se lahko samo z razumevanjem tega, da igramo neko vlogo – zares osvobodimo.

Vsi sovražniki izginejo, ko nehamo biti sami sebi sovražnik in se vzljubimo prav takšni kot smo, z zavedanjem, da lahko vedno spremenimo na sebi vse, kar nam ne služi na naši poti do sreče.

Če bi se resnično zavedali vsega tega, ne bi imeli nikoli več potrebe po oklepanju česarkoli – kajti oklepanje je tisto kar nas dejansko ne spusti do naše notranje osvoboditve in resnične sreče.

Zato se pot do sreče vedno začne z delom na sebi, z raziskovanjem sebe, z razumevanjem sebe.

Naša sreča je naša svobodna izbira.