Uncategorized

V čem je smisel življenja, če na koncu tako…

Svojo mamo sem pri štirih, petih letih vprašala, kaj se zgodi, ko umremo. Rekla mi je – pač umremo, konec. Seveda sem se začela jokati in se spraševati v čem je potem sploh smisel vsega tega našega življenja, kako je mogoče, da ne bom nikoli več videla ljudi, ki jih imam rada, zakaj sploh karkoli ustvarjati, si kopičiti materialne dobrine, če na koncu sledi smrt in tema. Že takrat sem vedela, da to ni pravi odgovor, ker dejansko zame ni imel nobenega smisla.

Vse v naravi kroži. Iz enega agregatnega stanja v drugega (voda, para, led…), vse v naravi spreminja obliko (rastlina, cvet, sadež, seme, nova rastlina) vsako živo bitje, ki umre, je hrana ali gnojilo drugemu živemu bitju in na takšen način živi dalje. Energija je neuničljiva.

Prepričana sem, da je že vsak izmed vas videl mrtvega človeka. Ob truplu dejansko začutiš, da je ostala samo lupina, da je nekaj velikega, močnega, svetlega odšlo iz tega bitja. Na pogrebih pogosto začutim srečno in zadovoljno dušo umrlega človeka, ki se je osvobodila starega, bolnega telesa in na drugi strani žalostne ljudi, ki vidijo samo mrtvo telo z mislijo, da bodo tudi oni nekoč umrli. Takrat se je smiselno vprašati ali dejansko jočemo za tem človekom ali se jočemo zaradi lastne minljivosti?

Smrt ni konec, govorim iz lastnih izkušenj. Podoživela sem že ogromno svojih smrti, prehodov na drugo stran in ob tem se pogosto spomnim šale, ko se dva dojenčka, dvojčka, pogovarjata v trebuhu in eden drugega sprašuje: »A ti misliš, da dejansko obstaja življenje izven tega«?

Včasih me duše poiščejo, da jim pomagam pri prehodu na t.i. drugo stran, včasih me pocukajo za rokav, da predam sporočilo njihovim dragim, ki žalujejo za njimi in jim v svoji žalosti ne dovolijo, da se jim približajo, jim pokažejo da so tukaj, bližje kot kdaj koli.

Sedaj se bo kdo vprašal, ali je potem prav, da smo žalostni. Seveda je prav, to je normalen proces, saj človeka ne bomo mogli več objeti, ga videti v fizični obliki, ampak v meditaciji se lahko pogovarjamo z njim, lahko čutimo njegovo energijo, njegovo prisotnost. To je izjemna tolažba. Človek, ki ga imamo radi ni izginil, samo spremenil je svojo obliko in odvrgel vse, kar je minljivo in začasno. Postal je svetloba.

Kot otroka me je bilo izjemno strah teme. Videla in čutila sem vse te energije in resnično sem bila v smrtnem strahu, ker nisem vedela, kaj se dogaja. Poleg tega se z nikomer nisem mogla o tem pogovarjati, saj so mi vedno rekli – da ni nič in da se mi to samo dozdeva. Šele, ko sem začela iskati rešitve, brati literaturo, se povezovati z ljudmi, ki s tem ukvarjajo – takrat sem doživela veliko olajšanje. Ja, obstaja svet, ki je vzporeden temu fizičnemu svetu in z razlogom imam že od malega vstop vanj. Moja duša je vedela, da potrebujem vse te izkušnje zase in seveda za vse ljudi s katerimi delam.

Zaradi vseh teh spoznaj in izkušenj nekako ne morem več živeti povprečnega življenja. Ne zanima me luksuz, ampak pristni odnosi. Ne zanimajo me površinski pogovori, ampak pogovori, pri katerih se dotaknem človeške duše. Ne zanima me cenenost množične proizvodnje, ampak pristnost neokrnjene narave. Ne zanimajo me ljudje, polni samih sebe in svojih dosežkov, ampak sproščeni, veseli ljudje povezani s svojim izvorom.

Zanimajo me ljudje, ki ustvarjajo iz svoje duše, ljudje, ki živijo svoje poslanstvo, ljudje, ki se zavedajo, da smo vsi eno in skupaj v tem, ljudje, ki pomagajo, brez da bi za to želeli karkoli v zameno. Zanimajo me ljudje, ki širijo radost in svetlobo, ljudje, ki se zavedajo svoje večne narave in ljudje, ki so že v času življenju presegli smrt.

Smrt ni konec in ko to dojamemo, postanemo svobodni.

dav

Uncategorized

VEDNO PRIPRAVLJENI NA SMRT

Prešinila me je izjemno zanimiva misel: Če bi umrla danes, bi umrla srečna. Nastala je tišina. Priznam, to je presenetilo še mene.

Seveda se je kar hitro oglasil razum in začel premišljevati, kako sem prišla do takšne ideje. Pa sem se spomnila svojih sanj izpred mnogo let, nekje na začetku srednje šole. V sanjah sem bila mala punčka, ki je gledala takratno podobo mene. Globoko me je prizadelo, ko sem videla razočaranje v njenih očeh. Prešinilo me je, da takrat niti približno nisem živela tega, zaradi česar sem prišla na ta planet. Zato se je od takrat dalje pričelo moje vsakodnevno delo na sebi. Mogoče sem res malo bolj trde glave, saj je trajalo leta in leta, da sem dojela, da je prav vse, kar vidim s svojimi očmi, slišim s svojimi ušesi, dojemam s svojim razumom ter čutim s svojim srcem samo odraz mene in mojih prepričanj. In da lahko prepričanje, ki mi ne služi, kdajkoli spremenim. To spoznanje me je neverjetno osvobodilo.

Osvobodilo me je tudi spoznanje, da imamo svoje talente izključno zato, da jih delimo z drugimi. Vsak je ustvarjen z namenom in če svojega življenjskega namena ne živi, je nesrečen, bolan, živi brez smisla.

V vsakem izmed nas je majhna punčka ali majhen fantek, ki ve, da smo mi tisti, ki si krojimo svojo pot, da smo mi tisti, ki se zavedamo, kaj je dobro za nas in da je od nas odvisno kakšne odnose si bomo ustvarili. Ne rabimo vlog v obliki mučenika, mučitelja ali rešitelja. Čas je, da gremo naprej, brez bremen. Odreši nas lahko samo spoznanje, da se zavedamo kdo smo in zakaj smo tu.

Joga je priprava na smrt, zato bi bilo mogoče prav, da se vsak dan vprašamo ali smo pripravljeni nanjo. S tem ne mislim, da se ves čas ukvarjamo s tem, ampak preprosto ali živimo najboljšo verzijo sebe. Smo sočutni in iskreni do sebe in drugih? Nismo pohlepni in smo disciplinirani brez da izvajamo nasilje nad seboj.

Joga ni samo vadba, ki se ji telesno posvetimo vsak dan pol ure. Je način življenja, popolna prisotnost v vsakem trenutku, pri vsakem delu in v vseh odnosih. Je spremljanje tega, kaj se dogaja v meni in iskanje poti do osvoboditve notranjih napetosti, ki nam ne dovolijo občutiti radosti.

Preprosta povezanost s samim seboj preko meditacije ali molitve nam daje vse odgovore in vse rešitve, ki jih potrebujemo vsak dan sproti. Korak za korakom smo tako vedno bližje sebi in svoji nesmrtnosti.

Mandala, ki odkrije svetlobo v tebi.